105189,753 ur

UR. .

12

DUCATkompleks

DUCATkompleks

Ducat KompleksovPublikacija ob 12. obletnici delovanja Koroškega mladinskega kulturnega centra KompleksIzdal: Koroški mladinski kulturni center KompleksDirektor: Tadej BreznikUrednici: Maša Špiler in Ana PisarOblikovanje: Marko KnezFotografije: Miha Kolar, Stanko Mravljak, Robi Sedovšek, Luka Svetina, Suzana Vrbač, Peter Zajc, Matej Petrovič, Polona Moličnik, Barbara Šteharnik, Urh Ledinek, Katarina Klobučar, arhiv foto.kompleksLeto izida: 2015Naklada: 500 izvodovPriprava za tisk: Evrografis, d.o.o.Tisk: Evrografis, d.o.o.Naslov uredništva: KMKC Kompleks, Čečovje 5, 2390 Ravne na Koroškem

Mislil sem, da se je lotiti pisanja uvodnika Kompleksove publikacije mačji kašelj. Več dni sem se veselil, pa vendar imam ta trenutek, ko sem hotel zapisati prve besede, v grlu čuden priokus. Kako pravzaprav pisati o tem, kaj Kompleks predstavlja, kaj si zasluži, kako napisati nekaj, kar bo Kompleksu v ponos. Časi, ko se je ideja o mladinskem centru porodila, so minili, preživeli smo 12 let, cel ducat, le kdo bi lahko verjel? Leta 2002, ko se je pokazalo, da obstaja prostor, kjer se lahko srečata alternativna kultura, ustvarjalno delovno okolje ter mladi, ki ne vedo kam z ustvarjalno delovno energijo, je bila ideja o Kompleksu vsekakor še majhna, vendar je skozi vsa ta leta na svoj način rasla v to, kar je KMKC Kompleks danes.

A kaj pravzaprav Kompleks danes je? Lažje zatrdim, kaj točno ni. Ni prostor, kjer bi se ideje zavračale na vhodu. Ni prostor, kjer človek ne bi čutil domačnosti. Ni prostor, kjer mladi nimajo svojega odra, svoje luči, da jih osvetli, ter glasnega ozvočenja, da vedo, da so na pravem mestu, kjer se lahko izražajo. Kompleks ni prostor, kjer se stari in mladi ne morejo vplesti v diskusijo, ali je karikirano bil boljši r’n’r v 50-ih ali pa je rock končno dozorel. Ni prostor, kjer se tako ali drugače ne izobražuješ na vsakem koraku. Vsekakor ni prostor, kjer bi komercialna, zabavna vsebina nadomestila alternativno. In zagotovo ni prostor, kjer vsakdo ne bi bil dobrodošel.

Je klet, ki »Ravne postavlja na evropski zemljevid alternativne glasbe«, in je klet, ki jo včasih bolje razume vsa evropska scena, samo okolica ne. Pa vendar, toliko opiše tako malo. Ducat Kompleksov, mesec proslave (pa čeprav korakamo že v trinajstem letu od prve ideje), je nastal spontano. Spontano zato, ker smo ob reševanju problemov, ki naš koroški mladinski kulturni center pestijo dnevno, popolnoma pozabili na vse obletnice doslej, vmes tudi tisto malo večjo, deseto. Škoda, a vendar, če bi bilo povsem konvencionalno, to ne bi bilo v Kompleksovem, našem stilu.Zato je 12 let uspešnega delovanja popolnoma dober razlog za proslavo, s čimer mislim na raznolik in upam si trditi vrhunski majski program. Praznovanje večletnega obstoja je sedaj, ko se soočamo s problemom, ki je tudi po pričevanju bivših aktivistov morda celo večji kot takrat, ko so se pojavili prvi zadržki pri gradnji novih prostorov, še kako smiselno. Kompleks pač že od samega začetka žal nikoli ni bil zaželjen v tako visoko urbanem naselju, kot je Čečovje.

“prostor, kjer se lahko srečata alternativna kultura, ustvarjalno delovno okolje ter mladi”

“Vsekakor lahko zagotovimo, da smo in bomo dali vse od sebe,

da Kompleks ostane

od nas

vseh”

In to Čečovje Kompleks žveči že odkar pomnimo. Najsi bo to nerazumevanje

mladine, konstantno obtoževanje in obtolcevanje Kompleksa, ki je do sedaj

bil praktično kriv za vsak problem, ki si ga človeški um lahko zamisli, pa vse do

večnega krivca hrupa in sosedov. Sosedov na sto in en način. A to bi lahko bila publikacija

zase.

In tako smo se v letu 2015 znašli na razpotju, dragi bodoči aktivist, obiskovalec ali samo

mimoidoči. Na razpotju, ko ne vemo, kako se zgodba nadaljuje, ter ali se morda celo konča. Ti

morda že veš. Vsekakor lahko zagotovimo, da smo in bomo dali vse od sebe, da Kompleks ostane od

nas vseh, ki se najdemo v kletnih prostorih Čečovja 5. Zagotovimo lahko, da bo publikacija ob 15-letnici ali po

vzoru te, 17. obletnici, ter nadalje dveh ducatov Kompleksa, imela še več nepozabnih spominov in izkušenj; bo polna

novih izzivov, dobrih zgodb in zapisov ustvarjalnih ljudi. Hkrati pa se bo posmehovala tej, dvanajsti, kako močno v

dvomih je bila, in ko bi le vedela, da je Kompleksova zgodba šele na drugi strani dolge knjige.

Ta publikacija je namenjena Koroškemu mladinskemu kulturnemu

centru Kompleks. Prvi zapis o tem, kaj Kompleks je, kaj Kompleks ostaja, kdo ga je ustvarjal, kdo mu je dajal podobo, in hkrati opomnik

za vse, kar še pride. Naj se ob tej priložnosti zahvalim vsem aktivistom, vsem, ki so bili del Kompleksove zgodbe, ki so v našem prostoru pustili

delček sebe, ki so skrbeli, da je rasel, se širil, ter mladim in tistim ne tako mladim zapustil odlično zgodbo. Iskrena hvala!

Hkrati pa naj se opravičim vsem, ki jih v publikacijo morebiti nismo omenili,

ko je omemba najmanj, kar je potrebno. Ni namenoma. Ne, lažemo. Nekaterih namenoma nismo.

Posebej hvala Maši, Ani, Mihi, Roku, Pageu, Juretu, Žigi, Marku, Janu ter vsem, ki

ste prispevali svoj del k tej publikaciji, kajti brez vas zagotovo ne bi ugledala sveta.

Na še ducat Kompleksov, predraga klet. Tadej Breznik,

direktor KMKC Kompleks

Vprašali smo jih:Besede, ki najbolje opišejo Kompleks.Kompleksov pomen.Največji kompleks Kompleksa.Kompleksova anekdota.

kompleksovi aktivisti

programski vodja 2002–2003,

direktor 2004,

2005–2007 sodeloval pri zasnovi in izgradnji novega Kompleksa,

programski direktor 2007–2010

Urbana kultura na zeleni provinci.

Je več kot prostor namenjen mladim, ki je zrasel organsko na osnovi njihovih potreb. Je platforma, kjer lahko ljudje odprtih glav krojijo dogajanje po svoji meri, brez vmešavanja lokalne politike.

Kompleks po mojem mnenju nima kompleksa. Zaradi Kompleksa lahko ima komplekse lokalna politika.

Uršula Gostenčnik, predstavnica stanovalcev, je kot stranka v postopku dejala, da je otrok od ene izmed stanovalk iz sosednje stolpnice potreboval zdravniško pomoč, ker ni mogel dihati. Vse to menda zaradi dimnika kotlovnice Bistre, d.o.o., na katero je bil nekaj časa povezan tudi Kompleks. Direktor Bistre, d.o.o., pa je dejal: “Ja kak je pa te prej dihal?!”

Kompleksen, progresiven, alternativen, drugače misleč, gostoljuben.

Glavni pomen je biti sodoben center, ki ponuja kakovostne vsebine s področja glasbe, umetnosti in izobraževanja. Še naprej mora služiti svojemu poslanstvu in skrbeti za alternativne vsebine, ki jih pri nas zagotovo primanjkuje. Na področju glasbe se vedno bolj kaže, kako pomemben je Kompleks tudi na nivoju celotne države. Ob neprestanem napadanju okoliških lokalov z balkansko-govejo mešanicoglasbene ponudbe primankuje prostorov, ki si upajo misliti drugače in delati to, kar počne Kompleks.Dati priložnost novim obrazom in staviti na kvaliteto je dostikrat slabo sprejeto, saj je kultura ljudi pri nas na zelo nizkem nivoju. Želim si, da bo Kompleks še dolgo služil svojemu jazu!

Da ga občina Ravne ne vidi kot to, kar je. Bolj kot izključevati, ga bi bilo potrebno vključevati.

Aleš Logar

Direktor 2010–2013

igor ranc

Ravne postavlja na evropski zemljevid.

Prostor, kjer se včasih bolj, včasih manj misli izven klasičnih šotorskih okvirjev. Klet, kjer so se dogajale izjemno neverjetne stvari in kjer so rastli in se tako ali drugače razvijali izjemno raznoliki kadri. Institucija, ki je za okolje izjemnega pomena, saj vsaj nekajkrat na leto Koroški približa komfort večjih mest ali celo metropol.

Navezanost na KKŠ-jev študentski denar in premalo lastne produkcije. Na drugi strani pa resni kompleksi lokalne politike, ki noče videti pozitivnih učinkov obstoja takšnega prostora: odpiranje glav, podpora dobrim projektom in nasploh razvoj kulturne krajine.

Na prvem dijaškem žuru v novem Kompleksu se je okrog desetih zvečer popolnoma zamašil ženski WC. Kompleks je bil popolnoma nabit in na hitro smo skušali rešiti poplavo z zaprtjem kotličkov. Punce so WC vseeno uporabljale, zato sem si čez čas na roko nadel par vrečk in iz školjk pobiral kile papirja. Tega toplega občutka na rokah ne pozabiš nikoli. Naslednji dan se je izkazalo, da je bil razlog v pesku, ki se je v odtokih nabral v času gradnje in čiščenja pred otvoritvijo.

clan programskega sveta 2002–2004,

2005–2007 sodeloval pri zasnovi in izgradnji novega Kompleksa

programski vodja 2007–2008,

robi jamnik

Jazz Ravne 2007– ,

vodja Sveta zavoda Kompleks 2007–

Najboljši, edinstven, prijazen, kulturen, trn v peti. Poleg svoje izobraževalne funkcije je Kompleks daleč naokoli, pa s tem ne mislim le Slovenije, najboljši prostor za organizacijo manjših koncertov. Brez Kompleksa na Ravnah ne bi bilo razstav, pesniških večerov, kopice stand-upov, ne bi bilo vrhunskega jazza. Mladi ne bi imeli prilike pridobivanja izkušenj na mnogih zahtevnih delovnih mestih, ne bi bilo mladih ravenskih umetnikov, ki se sedaj šolajo v tujini, ne bi bilo na stotine nekomercialnih dogodkov, mladi in stari bi ne imeli prostora, kjer lahko uresničujejo svoje ideje. Kompleks je en sam.

Da ga preveč (vodilnih) ljudi na Ravnah jemlje kot nekaj nepotrebnega. Da ima predsednik sveta mladinskega zavoda 50 let. :)

Jazz Ravne 2007– ,

vodja Sveta zavoda Kompleks 2007–

Rok Erjavec

Moja želja vseh tistih let, ki sem jih preživel kot ‘aktivist’ KKŠ-ja, je bil prostor/klub,ki bi ga mladi na Koroškem vzeli za svojega. Pa se mi zdi, da ‘nam’ to nikoli ni uspelo.Tisoče in stotine idej, ki pa so ponavadi naletele na zaprt krog ljudi in posledično slabo obiskan program. Verjetno smo počeli nekaj hudo narobe. Malce sem bil na koncu že prestar, malce “nemainstreamovski”, predvsem pa neizkušen v klubskih vodah. Kaj je tisto ‘mladinsko’ meni osebno nikoli ni bilo preveč jasno.

Največji kompleks Kompleksa je verjetno (bil) to, da takrat ni bil tisto, kar nosi v imenu. Komple(tna) k(oroška) s(cena). Ali pa je le potreboval par let, da je prebil trdo koroško zemljo in raste za prihodnje generacije.

clan programskega sveta 2002–2004

Trmast, vztrajen, glasen, protagonist, enostaven.

Opozarja in promovira kreativnost.

Da je mali in mora fejst lajati, da se ga čuje.

Ko so se let3 pred leti vozli na špil v Kompleks, jih kličem, ker so zamujali, vprašam: “Gde ste?” Pa pravi Mrle: “Negde u pički materni!”

Maks Gregorprogramski

sodelavec 2006–

(Kontra)kultura, eskapizem, emancipacija, mnogotere vsebine, potencialnost prostora.

Ključni se mi zdita dve stvari, ki lahko ostajata samo na način, da vseskozi preizprašuejeta ena drugo in se nikoli ne ujameta na skupnem imenovalcu. Prvič – koncept obrambnega mehanizma: bistvenega pomena je, da obstaja prostor, ki beži od logike mainstreama. V tem primeru je potrebno pristop, ki ga zasleduje Kompleks, razumeti kot konstanten odgovor in nujno reakcijo na enoumje in vsebinsko praznost velike večine prostorov na Koroškem in širše v Sloveniji. In drugič – koncept samoniklosti in samoorganizacije: kljub temu, da Kompleks ne bo nikoli zmogel popolnoma pobegniti vplivom okolja in družbene realnosti, je potrebno vse dosedanje in bodoče vsebine razumeti kot nekaj, kar ni venomer “zgolj” reakcija, temveč predvsem nova oblika potencialnosti, ki nastane sama po sebi z željo po samorealizaciji lastnih idej in avtonomnih praks delovanja na različnih področjih.

Včasih se zdi, da poizkuša biti Kompleks všečen preširokemu občinstvu, s čimer ne pridobiva, ampak izgublja na svojem pomenu. Menim, da bi se moral držati svoje lastne poti, ki ne izključuje česarkoli že vnaprej brez premisleka, vendar vseeno zasleduje svojo temeljno vlogo – alternativno delovanje, ki gradi drugačno kulturo in skupnost(i), s čimer bi bila potencialnost sprememb na področju kulture kljub majhnemu, a ne nezanemerljivemu vplivu, vsekakor večja.

aktivist 2005–2007

Miha

ozvocevalec 2007–2011,

programski direktor 2011–2013,

direktor 2013Valilnica alternativne kulture.

Možnost predstavitve ustvarjanja vzhajajočih avtorjev (glasba, poezija, igra ...).

Sosedi.

Z Maksem sva enkrat mislila, da se z isto glasbeno skupino pogovarjava na dveh koncih, nato pa sva ugotovila, da so bili eni Slovenci, drugi Italijani – enako ime, špil na isti dan.

ozvocevalec 2007–2011,

programski direktor 2011–2013,

direktor 2013

Tilen Hudrap

Progresiven, antikonformističen, svobodomiseln, nepristranski, vizionarski.

Širjenje neomejene glasbeno-kulturne umetnosti na vseh področjih.

Največji kompleks Kompleksa je zakompleksana okolica.

Blaze Bayley (biši član Iron Maiden) mi po koncertu v nabito polnem Kompleksu pravi: “Tu bi lahko igral vsak dan.” Sem pravkar omenil Iron Maiden in Kompleks v istem stavku? :)

čprogramski sodelavec

2006–

besede za kompleks//Jan Kuzma

Mnogo je lepih spominov na srednješolska in študentska leta, ki so jih polnili tudi Kompleksovi koncerti (ali pa čisto navadni vikendi). Tudi zdaj je, čeprav mnogo redkeje, Kompleks še vedno logična izbira, ko se zbere ravno prava ekipa. A težko je, ker mnogo teh spominov spremlja tudi pogled na prazno dvorano.

O kvaliteti programa je bilo vedno težko dvomiti. Ljubitelji glasbe bodo znali povedati, da so v Kompleksu kdaj v skoraj prazni dvorani videli in slišali bende, o katerih lahko v mnogo večjih krajih, kot so Ravne na Koroškem, samo sanjajo. Zato gre vsa čast vsem organizacijskim ekipam v zadnjih letih. A kaj, ko se je premnogokrat zgodilo, da so z odra iskre letele le med peščico zbranih.

Lokalni garažniki so načeloma uspeli privabit publiko, ki jih je prišla podpreti, če ne drugega iz rešpekta, ker so bili to njihovi sošolci ali prijatelji. Tudi pri velikih imenih slovenskega (ali tujega) rocka ali drugih žanrov je bilo tako. Kar povejte, kdo se ni grebel za karto Big Foot Mame ali Magnifica. A takoj ko band ni ustrezal dokaj strogim kriterijem občinstva, je včasih izgledalo, da nihče več nima za burek, kaj šele za pivo in karto v Kompleksu.Mnogi bi hitro skočili k zaključku, da mladina pri glasbi ne ceni kvalitete, ampak išče nekaj drugega, karkoli pač to je. A večkrat to ni res, gre za dokaj posplošen pogled na problematiko. Sam mislim, da je tudi Kompleks ter publika in Koroška z njim pač rabila čas, da »odraste«. Publika ne pride sama od sebe, publika sledi konceptom in idejam. Ko publika začuti idejo in energijo, ki jo spremlja, je vse lažje, je dvorana prej polna, četudi so na odru popolni neznanci.

Vedno (manj) prazna klet

Lokalni garazniki

Ker takrat zaupamo ideji, da bo šus točno tak, kot je treba. Zato je včasih vsaka vaška diskoteka brez substance bolj polna od objektivno kvalitetnejšega prostora. Ker ljudje pač iščemo fiks, ki ga težko racionaliziramo. Kultura se širi ravno iz mest, kot je Kompleks, in počasi, a vztrajno, pronica v vse pore družbenega življenja. Kultura in kvaliteta morata postati fiks. To je poslanstvo klubov, kot je Kompleks. Iluzorno je pirčakovati, da lahko na vaškem trgu z danes na jutri zraste House of Blues ali Electric Factory ter da bodo ljudje vsak večer drli na koncerte. Ideja, ki so si jo Kompleksovi aktivisti pred mnogimi leti zastavili in jo skozi Kompleks peljejo še danes, pač potrebuje čas. Čas, da dozori, da zavzame svoje mesto v ideologiji in da postane prva misel, ko se nekdo vpraša po dobrem koncertu.

Organizatorji in ustvarjalci so se morali zavedati, da so del nečesa, kar ne zraste čez noč. Del nečesa, kar bo zahtevalo žrtvovanje in žulje. Zavedati, da bo večkrat vse izgledalo brez pomena. A večina se ni predala, trdno je stala za tem, kar počne, in zdaj se kažejo sadovi njihovega dela.

Če me občutek ne vara, je zaupanja vedno več. Nekateri dolgoletni projekti v Kompleksu so svetilniki uspešnosti, drugi to šele postajajo, zagotovo se rojevajo novi, ki bodo brez dvoma presegli vse, kar smo do zdaj videli v kleti na Čečovju. To je nagrada za dolga leta trdega dela in za premagovanje vseh ovir na poti. Če lahko dodam še puhlico (kot da jih v tem kratkem tekstu ni že dovolj): do vrednih ciljev pač ni bližnjic.

Vse najboljše, Kompleks, še na mnoga leta, na mnogo obiskovalcev in na vrsto kvalitetnih projektov!

and hugs

arrrr

a veš ka ti praaajim

natas

smells like teen...

//neki sladkega za oci

kompleks (2003)

metalx

zlatorog<3

dej mo več š*ta v majk

lizaaanjeeee

moshpit

smells like teen...

electro boogy 2003 breakin stylin on u

daj še dva bambusa

ping over 9000

metal karaoke

vsi mladoletni roke gr

itak ga fejka

besede za kompleks//Jure Lesjak

O POTENCIALNOSTI (ODPRTEGA) PROSTORAProstori nikoli ne morejo ubežati dejstvu, da istočasno, ko v njih prepoznamo določen namen, postanejo sredstva discipline in komande, kar vodi v njihovo vnaprejšnjo omejenost. Od posameznikov se pričakuje, da v določenih prostorih jedo, pijejo, se ukvarjajo s športom, molijo, berejo, nakupujejo, izgubijo živce, se zdravijo, pojejo, znorijo, žalujejo, gledajo filme, poslušajo glasbo, mučijo živali, sprejemajo zakone, preštevajo denar. Vsakršen odmik od preddoločenih pričakovanj se vsakič znova razume kot nenormalen in neustrezen, zato je potrebno takšne deviacije onemogočiti že v izhodišču. Prostor mora tako nujno vzpostaviti pogoje, v katerih je potencial odprtih, vnaprej nedefiniranih idej, vsebin in praks vseskozi podvržen stalnemu nadzoru potreb širše javnosti in sistema,

ki temelji na logiki vseprisotnega diktata, kaj je v določenem okolju sprejemljivo in zaželeno. Takšna ideologija je prisotna na vseh ravneh razumevanja in premišljevanja pomena prostora. Na slovenskih tleh se zdi, da

še toliko bolj, saj smo takšnemu dojemanju priča na državni, regionalni in lokalni ravni.

Še posebej zaostrena situacija se pri nas največkrat pojavi ravno na lokalnem nivoju, kjer je zaradi majhnosti nekega območja toliko lažje določiti, v katero smer

se morajo odvijati zgodbe na področju družbenih vprašanj, ki zadevajo posamezno osmislitev nekega prostora.

V dobi permanentnih teženj po vzpostavlanju enodimenzionalnosti in enoumja se zdi, da noben prostor ne more pobegniti dominantnim tokovom, ki zahtevajo podrejenost, apatičnost in nenehno prilagajanje družbenemu okolju. Redukcionizem novih, drugačnih idej, konceptov in pristopov se v povezavi s preizpraševanjem vloge prostora pojavlja pravzaprav na vseh področjih, najbolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da so se tej smeri uklonili tudi prostori, ki so v prvi vrsti namenjeni kulturnim dejavnostim, tistim oblikam družbenega delovanja, ki v svojem bistvu nosijo najširši možen spekter možnosti in potencialnosti posameznikove imaginacije in samorealizacije.

Iz perspektive diametralnosti obstajata na področju kulture zgolj dve možnosti: ali slediti striktno postavljenim mejam, hierarhiji in oblasti politik kulturnega delovanja in pritiska bede velikega reda ali pa se zoperstaviti takšni ideologiji in staviti na klice po prebujenju, osvoboditvi in emancipaciji, ki bodo kulturo dopolnjevali in oplemenitili z intervencijami lastno izumljenega kulturnega angažmaja. Na tej točki zopet naletimo na vprašanje (kulturnega) prostora in v tem primeru moramo nujno zavzeti radikalno pozicijo, ki v nobenem primeru ne ločuje med prostorom in posameznikovim delovanjem znotraj in izven njega, ampak vedno sledi prepričanju, da takšen prostor, kot si ga želimo, ni ločljiv od tega, kdo smo in kaj hočemo biti.

Na periferiji, kjer je izumljanje in kasnejše sprejemanje nekonvencionalnih kulturnih praks zagotovo težje zamisljivo kot v urbani kulturi (večje) različnosti in heterogenosti, so prostori, ki bežijo onkraj “realnosti”, s strani lokalnih oblasti in javnosti v veliki večini primerov namerno prezrti, saj jim prej kot koristi predstavljajo težka bremena, s katerimi se nima smisla ukvarjati in s katermi nimamo kaj početi. Paradoksalno pa takšna družbena in politična nekorektnost ne omejujeta potencialnosti in širitve možnosti drugačnih (sub)kultur, ampak s produkcijo konstantnega konflikta ustvarjata (odprti) javni prostor, v katerem se bojujejo avtonomne ideje mnogoterih družbenih akterjev na področju kulture in družbe. Seveda je takšen pristop “odprtega prostora” z vidika uspešnosti (ki se kljub izjemni kompleksnosti in različnosti družbenih prioritet vselej meri s kapitalskim donosom) zelo tvegan, saj pravzaprav stavi na vse ali nič. V praksi je zaradi sistemskih omejitev in pričakovanj rezultat (pre)pogostokrat bližje ničli, kar pa nikakor ne gre šteti kot poraz, temveč samo kot novo možnost in (še) večjo odprtost za preizpraševanje ne le

lastnega aktivizma, ampak delovanja in odgovornosti vseh. Zavedanje o nujnosti ohranitve in širitve odprtih prostorov je eno izmed ključnih spoznanj, ki jim je treba slediti na področju kulture, če želimo

ohraniti potencial in željo po spremembi dojemanja in prakticiranja angažmaja (kontra)kulturnih aktivizmov, ki morajo biti – in tega nikakor ne smemo pozabiti – v vsakem

trenutku samorefleksivni, odprti za priznanje napak in zavedajoči se, da je odkrivanje in izumljanje svobode vedno povezano z nenehnim

spreminjanjem in dopolnjevanjem lastne, nikoli končno definirane identitete ter inkluzivnega,

multidimenzionalnega dojemanja kulture in družbe.

kompleksni intervju//robi in franc

vprašanja postavlja maša špiler

»Najprej naju boš sigurno vprašala, kaj vidva staruha delata pri Kompleksu,« začne Robi.

»Na to še pridem.«

»Potem pa le hitro postavljaj vprašanja, kdo ve, kako dolgo bova še živa.«

Kako se je začelo vajino sodelovanje pri organizaciji jazz koncertov?

R: Franca poznam že od nekdaj, ogromno ljudi ga pozna kot avdiofila. Enkrat sva ob naključnem srečanju ob kavi razpravljala, kaj vse bi se na Ravnah lahko naredilo in izboljšalo glede glasbenega dogajanja. Mene osebno je najbolj motilo, da moram sina Vida, ki je glasbenik, vedno voziti v druge kraje na nastope. Zakaj ne bi mladi Korošci mogli nastopati doma? To najino srečanje pa je ravno sovpadalo z odprtjem novega Kompleksa.

F: Sam sem v glasbi na Koroškem že 20 let, vedno mi je šlo na živce, da se na Ravnah ne dogaja nič omembe vrednega. Robi se je še isti dan po najinem pogovoru odpeljal v Kompleks in se z Jankom Pešlom, ki je bil takrat direktor, dogovoril za sodelovanje. Dobili smo prvi termin za organizacijo koncerta, potem pa se je začel delati program.

To seveda ne drži, ker če poznaš Robija Jamnika in Franca Kokala, na njiju najprej pomisliš v duetu, Robi in Franc, nad njima pa, vsaj v moji predstavi, visi tisti belo-rdeč logotip Jazza Ravne, nikakor ne dom za upokojence. Fotra jazza na Koroškem uspešno sodelujeta preko 8 let. Kot pravi Franc, se v marsičem ne strinjata, »ko pa nekaj rečeva, nikoli ni potrebno reči dvakrat, veva, da se lahko popolnoma zaneseva drug na drugega«. Drug pri drugem najbolj cenita svojo različnost, iz katere izhajajo kreativni kompromisi. V osmih letih sta ustvarila in izobrazila koroško jazz občinstvo, na Kompleksov oder pripeljala številna domača in svetovna jazzovska imena ter Ravne in Kompleks postavila na evropski zemljevid jazza.

Zakaj se vama je za organizacijo tovrstnih koncertov zdel najprimernejši prav Kompleks?

R: Na začetku kulturni dom ni prišel v upoštev, saj bi bila v primeru, da ne bi prišlo veliko ljudi, v tako veliki dvorani bolj žalostna slika. Od začetka smo nameravali delati bolj v smeri jam sessionov, ki absolutno bolj sodijo v Kompleks kot kam drugam. Še danes so stvari, ki jih ne moreš delat v kulturnem domu in obratno. Poleg tega je imel Kompleks že takrat vrhunsko tehniko. Še Franc, ki je na ušesih gor rastel in ki ga glede akustike težko zadovoljiš, je bil zadovoljen (smeh). V Kompleksu je bilo pomembno, da smo naleteli na odprta vrata. Nič ni predstavljalo problema. Običajno je tako, da ko nekam prideš, se sodelovanje takoj začne pogojevati z različnimi obrazci in vlogami, ki jih moraš najprej izpolniti, in podobno, pri Kompleksu pa tega ni bilo, takoj smo se dogovorili in leta 2007 že organizirali prvi koncert.

Prvi Jazz v Kompleksu.

F: Najprej smo v prvi vrsti želeli dati priložnost za nabiranje kilometrine in igranja na domačem odru domačim glasbenikom, šele potem, ko smo izčrpali domače vire, pa smo začeli gostiti tudi tuje glasbenike. Prvi jazz koncert v Kompleksu je bil v domači zasedbi: Tomaž Pačnik, Vid Jamnik, Samo Kolar, Matic Črešnik ... Vid je bil takrat še tako majhen, da se ga je komaj videlo izza vibrafona (smeh).

R: Na prvem jazzu je bil tudi obisk presenetljivo dober. Že leto kasneje pa smo isti jazz koncert v Kompleksu razprodali kar za dva dni. Trenutno je koroško občinstvo glede sprejemanja jazza svetlobna leta od tam, kjer je bilo na začetku. Ljudje so se izobrazili in vedo, kaj je dobro. Nekaj, kar je bilo v prejšnjem abonmaju za občinstvo zaradi specifičnosti še težje razumljivo, letos že znajo ceniti.

Znano je, da je Jazz Ravne visoko cenjen tudi med glasbeniki samimi.

R: Pri nas je glasbenik enostavno kralj, ne glede na to, kdo je, mlad, star, poznan, neznan … z vsemi delamo enako in se pri vseh maksimalno potrudimo, da jim ustrežemo. Ker sami damo veliko od sebe, se potem to odraža tudi na odru, zato so koncerti veliko boljši, kot bi bili, če sami kot gostitelji ne bi vložili določenega truda. Zgodi se, da nas jazzisti sami pokličejo, da bi prišli igrati v Kompleks. Tako nas je, recimo, poklical tudi John Hollenbeck, štirikratni Grammyjev nagrajenec, ko so bili s Claudija Quintetom v Gradcu. Ker so slišali, da je pri nas lepo, so nam ponudili popolnoma brezplačen koncert. Iz tega je nastalo zelo lepo sodelovanje.

F: Moje izkušnje glede sodelovanja z glasbeniki potrjujejo reklo, da muzkontarji niso pokvarjeni. Med tistimi, s katerimi sem sodeloval, še nisem srečal pokvarjenega glasbenika. Sicer pa nam je pri izboru glasbenikov zelo pomembna njihova energija, večkrat celo pred glasbo, ker vemo, da se bomo s takimi izvajalci imeli lepo in ohranili dobre prijateljske odnose. Do sedaj so bili še vsi zadovoljni, kar pa se kaže tudi, ko prideš v druge kraje, vsi rečejo, da je jazz na Ravnah vredno obiskati. Preprosto, če daš malo več od sebe, se to pokaže tudi na odru.

Kompleks je bil v vseh teh letih večkrat nerazumljen in naletel na neodobravanje s strani starejših občanov, zdi se, da je jazz v Kompleksu neka skupna točka starejših in mlajših generacij.

R: Zdi se mi pomembno, da naši jazzi niso samo koncerti, ampak hkrati družabni dogodki. Dobro vzdušje ob koncertu je zelo pomembno. Seveda ti mora biti všeč tudi glasba, vendar običajno na začetku pridejo ljudje, ki v osnovi sicer ne poslušajo jazza, zaradi nekoga drugega, in ker vedo, da je pri nas dobra družba, potem se jim tudi glasba kar naenkrat prikupi. Sicer pa mislim, da nam je uspelo zgraditi nekakšen most med starimi in mladimi. Zaradi jazza je v Kompleks prišlo starejše občinstvo, ki sicer nikoli ne bi prišlo, nekateri med našimi obiskovalci so bili prej odločno proti Kompleksu, nekateri celo v odboru za njegovo ukinitev, pa so po obisku jazza spremenili mnenje. Ob odprtju, ko je bil Kompleks najbolj ranljiv, je morda tudi jazz malo pomagal pri njegovem sprejetju s strani starejših občanov. Po drugi strani pa ponekod obstajajo dobro financirani programi za medgeneracijsko povezovanje, pri nas pa skupaj za mizo sedijo 70- in 15-letniki, pa tega ne obešamo na velik zvon (smeh).

Vem, da imata zanimivo teorijo glede financiranja umetniškega programa mladinskih centrov.

F: Preden mlad kreativec sploh stopi na oder, mora organizator za njegov nastop že v startu plačati najmanj 500 evrov za varnostnike, SAZAS, IPF …

R: Res, država misli, kako pomaga nevladnim organizacijam, vendar sam menim, da je to velik nateg. Mladinski center, denimo, dobi od države preko razpisov 1000 evrov, potem pa mora paradržavnim institucijam vrniti enkrat toliko, saj so stroški, ki jih mora kot organizator plačati omenjenim institucijam, ogromni. Veliko večji vpliv na kulturo ima notranje ministrstvo kot pa ministrstvo za kulturo, saj podaja ocene tveganja, po katerih moraš na kulturnih dogodkih zagotavljati varnost, ne glede na vrsto prireditve. Potem je prepuščeno policiji, da odloča, kakšne vrste tveganja predstavlja določen kulturni dogodek, policija pa vso glasbo meče v isti koš. Tako se enačijo zabavni komercialni dogodki ter kulturni dogodki, kjer, denimo, nastopajo akademski glasbeniki. Vendar še vseeno mislim, da se vedno najde pot. Mladi se tega ne bi smeli ustrašiti, obstaja sto načinov, kako zastavljen program financirati.

Poleg večnega problema financiranja je pri vzpostavljanju mladinskih centrov pogosto prisoten tudi konflikt mlajših in starejših generacij. Kako to, da vidva glede sodelovanja

z mladinskim centrom nista nikoli imela pomislekov?

F: Sam nikoli že takoj na začetku ne pomislim, da je treba vse uničiti in zatreti v kali. Vedno sem se gibal v glasbenih vodah in sledil glasbi od rocka, jazza, punka, popa,

novega vala … Če to živiš, se enostavno vedno giblješ med mladimi in to energijo potem prenašaš tudi v življenje. Večkrat je pri starejših ljudeh prisotno mišljenje

»kaj zdaj ta mladina počne, samo drogirajo se«. Takoj na začetku planka, nočejo odgrniti zavese in pogledati, kaj tiči za njo. Lažje je tuliti. Takim ni pomoči. Sama

sva pri Kompleksu že od samega začetka, v tem času se je zamenjalo kar nekajmladinskih delavcev, pa sva z vsemi z lahkoto, ne glede na generacijsko razliko,

našla skupen jezik.

R: Mogoče naju je pa ravno Kompleks naredil, da sva takšna, kot sva. Mogoče prej nikoli nisem bil tako naklonjen mladini, kot sem zdaj. Vendar pa je tudi res, da sem se vedno postavljal na stran šibkejših. Ko sva začela sodelovati s Kompleksom in videla, kakšne probleme imate, da ima Kompleks šibko podporo lokalne skupnosti, in ko vidiš, kako vas jebejo, si rečeš, to pa ne bi smelo biti tako. Mislim, da imava večje razumevanje za mladino, ker dosti delava z njo, v nasprotnem primeru ne vem, kako bi bilo. Občudujem mlade, ki delajo pri Kompleksu ali nasploh delujejo v dobro širše skupnosti, saj so eni redkih, ki niso egoisti in delajo v korist nekoga drugega. Delate stvari, ki so zanimive. Kompleks bi moral biti še naprej to, da dela nekaj drugačnega.

Zakaj obstaja toliko nesoglasij glede smiselnosti obstoja in koristnosti lokalnih mladinskih centrov?

R: Mladinski center bi moral imeti vsak kraj, ker se tam lahko kalijo biseri svoje generacije, saj tako lahko uresničijo svoje ideje, ne samo v smislu umetniškega ustvarjanja, tudi iz vidika organizacije in tehnike, reševanja konfliktov, poznavanja mladinske problematike … Zaradi izkušenj, ki si jih mladi pridobivajo pri takšnih ustanovah, potem lažje dobijo službo. Poglej, koliko ljudi je v Kompleksu dobilo priložnost za svojo prvo razstavo, koncert. Mladinski center naj bi predstavljal odskočno desko za mlade za nekam ven. Če doma ne moreš nastopati, kje pa boš, saj ne moreš takoj na velike odre. Vsak kraj bi moral imeti takšen prostor in ekipo, ki ne skrbi samo za zabavo, ampak še za kaj koristnega.

Vendar če je obstoj mladinskih kulturnih ustanov tako potreben in koristen, kako to, da je njihovo delovanje tako oslabljeno?

R: Čeprav je zakonodaja sama predvidela obstajanje mladinskih centrov, po drugi strani zakonodaja posameznih ministrstev onemogoča njihovo delovanje. Mladim je treba pustiti, da delajo po svoje, ne pa vsake stvari predpisati. Ravne in Kompleks imata srečo predvsem zaradi KKŠ-jevega financiranja Kompleksa. Kje pa si še sicer lahko neko društvo danes privošči program v tako velikem obsegu, kaj šele, da kupi svoj prostor ter ga opremi.

F: Kompleksov obstoj je mogoč tudi zaradi dobrega dela prejšnjih generacij in aktivistov, ki so se odločili za tako velik korak in ustanovili Kompleks.

Kaj vama je v teh letih prineslo sodelovanje s Kompleksom? Kompleks staranja (smeh)?

F: Pozabiti, koliko sem dejansko star (smeh). Sicer pa v vseh teh letih nisva zaslužila nič materialnega, dobila pa sva veliko zadovoljstvo in polne dvorane. Preko Kompleksa sva skozi neko obdobje uresničila svojo idejo.

R: Hkrati nama je dalo veliko živciranja in vero v to, da še obstajajo ljudje, ki so pripravljeni stopiti skupaj in ne gledajo samo na svojo rit. Kompleks nama je omogočil, da uresničiva to, kar sva si zadala. Če bi nasprotniki Kompleksa večkrat prišli vanj, bi zagotovo spremenili svoj pogled, saj veliko problemov izhaja ravno iz nepoznavanja in ignorance.

s treet reput at i on

Pogovarjali smo se prek s k y p a . Takoj po našem malo tehnično problematičnem pogovoru sem A. in T.-ju poslala sporočilo, da je bil to eden izmed lepših pogovorov. Morda zaradi tistega fajn vajba, ki ga začutiš, ko se pogovarjaš z njima, in ga tako ali tako ne moreš začarati na papir, ali pa tistih nekaj bratskih iskric, ki kažejo, kako se spoštujeta. Vendar, kako naj to vključim v uvodnik, brez da jima pokvarim zajeban »street reputation« ter da uvodnik preživi njuno avtorizacijo. Tako je tudi, če dela intervju z metalcema dokaj patetična oseba, ki večino časa ni dajala pozornosti njunim profesionalnim dosežkom, takoj pa sem se zdrznila, ko me je Domen nekje sredi pogovora popravil, da »Tilč« ni samo bil, ampak še vedno je njegov vzornik, in ko je Tilen rekel, da je »Domč« najboljši tonski tehnik v Sloveniji. Pri Kompleksu sodelujta že od samih začetkov, tu sta se naučila ogromno in Kompleks ne bi bil Kompleks brez bratov Hudrap. Vsak na svojem glasbenem področju sta uspešna, norejši kot eden izmed boljših tonskih tehnikov pri nas, zrelejši pa kot član enega izmed najvidnejših ameriških metal bendov vseh časov. Spoštujeta in razumeta vse glasbene zvrsti, predvsem pa drug drugega.

kompleksni intervju//Brata Hudrap

vprašanja postavlja maša špiler

Kakšen je vajin glasbeni »bacground«, kdaj se je končalo z otroškimi pesmicamiin začela resna glasba?

T: Zaradi glasbene šole, tudi zaradi starega že od malih nog poslušam vse, od klasike, jazza, rocka, fusiona … Seveda je moje življenje že od majhnega posvečeno heavy metalu, ampak definitivno poslušam ter spoštujem vse zvrsti, ker v vsaki lahko najdem nekaj artistično

zanimivega, kar lahko uporabim in integriram tudi v svoje glasbeno ustvarjanje. Nobene zvrsti ne gre zaničevati. V glasbeni šoli sem igral

klarinet, šel sem čez vse pleh bande in podobno, nastopal na tekmovanjih in svetovnih prvenstvih. Domen pa trobento, pozavno, bariton.

D: Pleh muziki se pa nisem pridružil, ker preveč pijejo. No, pri mladinski sem le igral (smeh). Sicer pa, ker delam kot tonski tehnik, moram poslušati

vse zvrsti, zato da lahko tudi v živo prenesem tisto, kar slišim, in zagotovim avtorjem različnih glasbenih zvrsti, da bo njihova

glasba zvenela tako, kot mora.

still intact

Pa mislita, da je spoštovanje in zanimanje za različne glasbene zvrsti danes nasploh lastnost večine mladih, so dovolj odprti za pestrost žanrov, kaj je tisto, kar povzroči pri ljudeh, da jih zanima, moraš biti za to glasbeno izobražen ali kako?

T: Mislim, da izobrazba v smislu glasbene šole nima vpliva na nič posebnega, še posebej ne na odprtost za različne zvrsti. Ne glede na glasbeno izobrazbo moraš glasbo kot tako poskusiti razumeti in spoštovati. Zanimanje je odvisno tudi od okolja, v katerem človek odrašča. Poznam dosti ljudi, ki jim je vsa glasba všeč zaradi čisto »x« razlogov, potem pa imaš na drugi strani ljudi, ki imajo zelo močne razloge, zakaj jim je nekaj všeč in zakaj jim nekaj ni. Tu so še radikalci, ki so zagrizeni za točno določeno zvrst, vendar takšni gredo najprej v k…, saj običajno nikoli ne bodo do konca živeli za isto zvrst, za katero so bili v določenem momentu ultra radikalni in ki je nekoč predstavljala določeno obdobje v njihovem življenju. To se lahko prenese tudi na druge stvari v življenju, od politike, veganstva, religije …

D: Ljudje, ki nimajo nekega odnosa do glasbe in ne poslušajo nič, a hkrati vse, zaradi takšnih gre vse v kurac, ker tiste »krafl zadeve« se vedno delajo v največjem obsegu, tja pridejo takšni

ljudje, ki potem takšen odnos do glasbe širijo naprej, zato pa propada vse tisto, kar bi moralo obstati, pa prav zaradi tega ne more.

Koliko pa je zanimanje in sprejemanje različnih morda ne tako popularnih glasbenih žanrov dejansko odvisno od okolja, recimo, čisto na lokalni ravni. Kako pomembno vlogo igrajo lokalni klubi pri »glasbeni vzgoji«, v našem primeru Kompleks?

T: Kompleks ima absolutno veliko vlogo, to je bil že od začetka njegov namen, Kompleks je bistvenega pomena za obstoj alter kulture in vsega »neobičajnega« na Koroškem.

Pa v tem uspeva?

T: Mislim, da uspeva. Nivo kvalitete predvsem glede prostora, tehničnih zadev, akustike in profesionalne ponudbe se je z leti močno dvignil. Tudi tehnično osebje igra veliko vlogo. Na začetku (2002, 2003) nismo imeli niti rednegaosebja, kot so tonski tehniki ipd. Sedaj to imamo, zato je na teh področjih klub veliko pridobil, in če pogledamo skozi vse te aspekte, je definitivno vodilna ustanova, ki mladim ponuja alternativno kulturo na Koroškem. Mislim, da so ljudje zadovoljni ... razen sosedov (smeh).

D: Sosedi, ja. Kompleks bi se dal še bolj izkoristiti, če bi ga lahko uporabljali tudi med tednom, kar je sedaj od nedelje do četrtka zaradi sosedov nemogoče. Ta čas bi lahko porabili za mlade bende, snemanja ter vaje. Zdaj enostavno ni mogoče bolje izkoristiti prostora, saj če med tednom nekdo samo prdne spodaj, so iz strani sosedov že pritožbe in policija.

Brata Hudrap v Kompleksovih začetkih.

T: S prvim bendom smo začeli vaditi v starem Kompleksu, takrat še pod trgovino Žagar, na samem začetku leta 2002. Tam sem se spoznal s pravimi ljudmi, ki jih moram omeniti, Pešl, Pungartnik, Ranc, Mohorko, Strah (in seveda še mnogi drugi), ki so pomembni, saj so udarno naredili zelo pomembno stvar, in sicer da je Kompleks zaživel v teh prostorih, kjer je sedaj. Takrat seveda še nisem aktivno sodeloval kot organizator, sem bil pa ves čas tam: vaje, druženja, koncerti … Nato so prišla leta »grajenja ideje«, ko se je Kompleks 2006/2007 preselil v nove prostore, pa sem postal del programske ekipe s prvim dnem.

D: 2008 se je pojavila potreba po tonskih tehnikih, prej sem se doma malo špilal in snemal. No, potem me je pa Tilen ufural v to. Bil sem prisoten tudi v starem Kompleksu (na vajah s Tilnom, na raznih dogodkih), vendar sem tam še nosil slinček.

Tilen, tvoja domena pri klubu je organizacija metal koncertov, ki so v Kompleksu zelo dobro obiskani, kar za ostale kulturne vsebine pogosto ne drži.

So, vendar je tukaj potrebno poudariti, da metal koncertov ne obiskujejo samo Korošci, ampak po večini ljudje prihajajo od drugod. Metal je Kompleksov

fenomen. Ni pa bilo vedno tako, od začetka je bil obisk tovrstnih koncertov zelo majhen, vendar sem vseskozi resno delal na

tem, da postane Kompleks glede metala pomemben prostor v Sloveniji, kar se je po dolgih letih truda

tudi zgodilo. Vendar je res, da je metal v Kompleksu zgodba za sebe. Strinjam se, da ostali alternativni koncerti niso tako obiskani, vendar še vseeno mislim, da je uspeh za regijo, kot je Koroška, če pride na katerikoli alter koncert vsaj 40, 50 ljudi.

ko sta bva se mala kavbojca

mavo vecja se vedno kavbojca

Potem drži stereotip, da je Kompleks metalski klub?

D: Dejansko ni, folk je prizadet.

T: Osebno si takšen stereotip lahko štejem samo v čast, saj smo na tem delali toliko let (smeh). Če nam je v

vseh teh letih uspelo, da ljudje mislijo, da je Kompleks metalski klub, lepo, ampak to je seveda daleč od resnice.

Če pride tja za vikend na pivo nekaj ljudi, za katere se stereotipno sklepa, da so metalci, to še ne more pomeniti,

da je Kompleks metalski. Poleg tega so metal koncerti organizirani enkrat na tri do štiri mesece, ker ne želim,

da bi bil program preveč nasičen z metalom ter da so (takrat, ko so) večji metalski projekti. To se je v zadnjih

petih letih pokazalo za pravo strategijo, saj prihajajo ljudje na metal koncerte z organiziranim avtobusom

iz celotne Slovenije. Tovrstni

koncerti so danes res dobro

obiskani.

Manjši alternativni dogodki, razen metala in jazza, ki sta se skozi leta zelo dobro stržila in imata sedaj stalno publiko, so dosti manj obiskani. Zakaj?

T: Glede na moje izkušnje je v prvi vrsti vse odvisno od strategije promocije in organizatorja. Je pa še veliko faktorjev v igri, začenši z vremenom (smeh).

D: Takoj za vremenom so velik faktor tudi ljudje, včasih imam občutek, da so tako leni, da se jim enostavno ne da. Lažje je sedeti in piti pivo v gostilni, kjer se vrti MTV glasba in lahko stagniraš, pri omenjenih koncertih pa je tako, da moraš včasih tudi malo razmišljati.

T: Pa tudi finance. Ko je potrebno za koncert plačati 5 evrov, se včasih ljudje obnašajo, kot da gre za 500 evrov, ko pa je 5 evrov treba plačati za dve pivi, to nikomur ni problem. To je še ena zelo problematična stvar, proti kateri se borimo. Ljudje včasih preprosto ne razumejo, da ne more biti vse zastonj. Naši nastopajoči si običajno zaslužijo še trikrat toliko, kot jim mi sploh lahko plačamo, vendar pa je to problem slovenske glasbene scene nasploh, večino stvari pač delaš zastonj.

Domen, tebe za razliko od Tilna organizacija ne zanima?

D: Ma niti ne. Poprimem na dogodku tudi za organizacijske zadeve, prinesem bendu pijačo, dam jim kaj za podpisati, sicer pa ne.

T: Neee, Domč je čisto preveč skromen! Skozi vsa leta mi je ogromno pomagal pri organizaciji, glede promocije in sploh vsega (kot tudi Lenč in Hosta), brez njega koncerti v Kompleksu enostavno ne zvenijo, kot morajo. Kar pa je najpomembneje, bil mi je v veliko moralno podporo.

Tonska soba?

D: Ja, normalno! Skorajda moj drugi dom. Tam je lepo, tam imam svoj mir, ne rabim se ubadati z neumnimi ljudmi. Ko delam, skoraj še bolj uživam v koncertu, ker postanem na nek način del benda in tudi jaz lahko pripomorem k temu, da je koncert še boljši. Seveda v primeru, če je bend v redu, če je bend slab, ne morem narediti čudeža. Enkrat mi je nekdo rekel: »Shit in, shit out.« Nisem čarovnik, če bend fuša, fuša, takrat ne morem uživati. Slabi bendi pridejo,

vsak bi imel vse, na kocu je pa šisa. Včasih težijo in najprej nič ni dovolj dobro, potem pa na mešalni mizi ne premakneš nič, je pa kar naenkrat vse v redu. To je

psihološka vojna nas toncev proti glasbenikom (smeh). Jaz naredim po svoje, ker če ne, lahko tonska vaja traja tri ure, pa je še kar ne bo konec. Izkušeni bendi vedo,

kaj hočejo, tam ni problemov. Če je bend dober, kot tehnik uživam bolj, kot če bi bil med ljudmi. Če ne delam pa opažam, poklicno deformacijo, da prevečkrat gledam okoli, kaj je narobe, zato morem bit prave volje, da se lahko tudi kot obiskovalec koncerta brez pogledov na tehnično plat sprostim.

a

Če se ozreta nazaj v vsa leta pri klubu, kaj so tiste najpomembnejše stvari, ki vama jih je dalo sodelovanje s Kompleksom?

T: Kompleks mi je še kot osnovnošolcu dal možnost, da se brez problema glasbeno izražam, kakorkoli že neobičajno, glasno, brutalno, noro. Svoj prvi izmed danes na stotine metal koncertov sem dolga leta nazaj odigral tam, že to je pomembno. Skozi igranje in organizacijo mi je dal artistično izpolnitev v vseh pogledih. Imel sem priložnost ljudem približati metalsko subkulturo, ki je večkrat narobe razumljena, možnost sodelovanja z internacionalnimi imeni in vse to še danes zelo cenim. Zato nad svojim delom pri Kompleksu nikoli nisem obupal. Tudi zaradi Domna. Če tam ne bi bilo brata, bi verjetno imel manj motivacije za vse. Ker vem, da je tudi on tam, mi je veliko lažje.

D: Po zaslugi Tilna, ki me je prvič pripeljal v Kompleks, sem prvič sploh prijel za mešalno mizo. Tam sem lahko razvijal svoje sanje … saj ne vem, kako naj to povem. Videl sem veliko koncertov, dobil ogromno izkušenj, spoznal ljudi, navezal stike. Kompleks je pomemben del mojega razvoja. Tudi ko nisem v službi, sva oba še vedno tam. Bila so druženja, Kompleks nam je dal nekakšen občutek domačnosti, ki ga nismo dobili v kakšnem drugem klubu. Kompleks je velik del mojega življenja.

Kaj je danes prav in kaj narobe pri dvanajstletnem Kompleksu?

T: Trenutno je ekipa zakon, energija je prava, vse stremi k pozitivi in videti je, da je vsem resnično do tega, da prostor obstane in obratuje naprej. Potrebno je ugotoviti samo način, ki bi bolj aktiviral mladino, mislim predvsem na mlajše srednješolce, ki so včasih pogosteje prihajali naokrog, zdaj pa s pojavom vse neumne sodobne tehnologije sploh ne hodijo več ven. Potrebno je delati na tem, da se pridobi in aktivira mlajše generacije, ki so zelo pomembne. Tukaj bi bilo potrebno razširiti dijaško sekcijo, da bo delovala, kot je včasih. Pri nas je bilo zelo pomembno, da nam nihče nikoli ni rekel »ne«, v Kompleksu smo lahko redno vadili in podobno. Trenutno je problem, da potekajo stvari na toliko višjem nivoju, tudi oprema v klubu je veliko dražja, da zadeva ne more več delovati na enak način, kot je, ko smo bili sami mulci. Pa vendar, potrebno je pridobiti več mladine, ki bo prihajala na redni bazi, ter najpomembnejše, vzpostaviti interakcijo z njo.

D: Energija je dobra, vse deluje, kot mora. Glede mladine imam sicer malo drugačno mišljenje kot Tilen, ker sem malo več z njimi. Potrebno bi bilo tudi v njihovih glavah nekaj spremeniti. Spet nisem toliko starejši od dijakov, pa vseeno opažam, da na dijaških zabavah sploh ni več bendov, kot so bili včasih, sedaj bodo dijaki prišli poslušat bend, samo če ga s seboj pripelje Milica Todorović.

T: To je bilo včasih res drugače, vendar so bili tudi drugačni časi. Treba bo poiskati času primeren način, ki bo v Kompleks pripeljal več mladih.

Htela sam njegak’o zvezda s nebapao je gde trebaza mene pravivatru zapali, djavole mali

Dan D smo v Kompleksu nazadnje nastopili davnega leta 2008 v sklopu naše klubske turneje, ki je napovedovala izid našega zadnjega studijskega albuma. Koroška je od nekdaj dobro zapisana v našem spominu in veseli bomo, če bomo zgodbo ponovili tudi ob izidu novega albuma DNA D!

Kompleks je zakon, vse štima. Ima samo eno napako, predaleč je. Ampak to ni napaka, to je kaprica. Smo se pa celo pot smejali. Vsakič.

DAN D

V Kompleksu je vedno užitek nastopati. Odlično vzdušje, super ozvočenje, vrhunski lightshow, prijazno in simpatično osebje in vrhunski direktor. Veselim se naslednjega nastopa kot tudi druženja s tamkajšnjo ekipo.

Tomi Dražič

Andrej Težak – Tešky

kompleksne izjave//izjave nastopajocih

Tomi Dražič

Spoštovana kompleksna ekipa Kompleksa,spomnim se začetkov trnove poti do priznanja, uveljavljanja, zbiranja sredstev in vseh ostalih tegob, ki ste jih prestajali v času, ko ste trmasto vztrajali pri svojih idejah in vizijah. Že samo zaradi tega vam ponižno čestitam! Veliko je tistih, ki ne vedo, da je v ozadju še ogromno ostalega, večini nevidnega, žrtvovanja in odrekanja. Spomnim se svojega prvega nastopa z nepozabno ekipo koroških jazzistov, s katerimi smo preorali oder in ga pripravili za velike zvezdnike, ki ste jih v vseh teh letih gostili. Kompleks, kakršen je danes, je s svojim poslanstvom lahko v ponos, če smem drzno pripomniti, celotni regiji in širše. Hvala za nesebično delo, zaradi katerega ste nam približali nekoč oddaljene umetniške sfere!

Ko pridem na Koroško, sem vedno izredno vesel. Super ljudje, super publika, super atmosfera. Ker so tudi moje korenine iz Koroške, se vedno počutim, da sem nevidno povezan s temi kraji. Žurke v Kompleksu pa, kaj bi izgubljal besede, običajno po koncertu zažuramo do zgodnjih jutranjih ur, domov pridem vedno kasneje, kot sem nameraval, utrujen, a z lepimi spomini in anekdotami, ki ostanejo za vedno.

Benjamin Pirnat

ROK TRKAJ

Kompleks je prostor, ki mu dajejo dušo ljudje. Odprt je za male in velike ljudi z vseh strani. Malo zastrte luči prebudijo čute in pozornost. Pijača za obujanje spominov je vedno na voljo. Ljudje najdejo čas in se obrnejo drug k drugemu.Energija iz dvorane vedno preplavi celoten prostor. Koncerti dajejo tempo in moč življenju boemov. Sam ali v dvoje – vedno je vredno obiskati Kompleks!

Kompleks nam je vedno predstavljal alternativni prostor, kjer smo se kot mladeniči, samouki v improvizaciji, lahko preizkušali, izražali in tako pilili svoj glasbeni okus. Prvi koncert v Kompleksu smo imeli s takratnim kvintetom – od tega je že več kot deset let, ki ga je vodil Izidor Leitinger (trobentač in skladatelj), nakar se je zvrstilo par pomembnih “jamov”, kjer sem spoznal dobre glasbenike in prijatelje (Samo Kolar, Matjaž Mlakar, Jure Praper, Benjamin Pirnat, Vid Jamnik, Matic Črešnik), s katerimi smo kasneje sodelovali pri projektu “Zbudimo kralja Matjazza” s posebnimi gostjami, Zdovčevimi dčvami. Je že kar nekaj časa, odkar sem bil nazadnje tam, tako da bo potrebno zopet malo obuditi spomine in mogoče celo odigrati kakšen koncert.

Zdovčeve dčve, Cecilija Piko

Sašo VollmAier

kompleksne izjave//izjave nastopajocih

Klubu, v katerem (resda orng

pribite) napol razgaljene mladenke

na odru nadlegujejo bend, se res

ni treba bati za bodočnost!

ZMELKOOW, Goga

Sašo VollmAierMoram pohvaliti, da je Kompleks super prostor za koncertiranje. Imeli smo se skrajno lepo in udobno. Želim si, da bi bil klub Kompleks center dogajanja na Koroškem in okno v svet glasbene scene za vse Korošce.

V Kompleksu je kompleksno samo ime, vse ostalo je simple, kul in poštimano! Še na mnoga!

Iskrene čestitke ob obletnici. Zelo ste pridni in upamo, da boste sceno tako dobro razvijali še v bodoče. Ponosni smo, da smo se tudi mi zapisali v zgodovino Kompleksa in veseli nas, da ste nas imeli v mislih. Hvala in lep pozdrav celotni ekipi!

LastDayHere

Tekochee Kru

Gušti

Big Foot Mama

Bigfooti smo že nekajkrat nastopili v ravenskem Kompleksu in vedno je bila dobra rokenrol žurka, da smo se lahko prepričali, kaki gavdarji so Korošci! Super je, da imajo klub, kjer lahko svojo energijo sprostijo! Mi pa tudi!

Kompleks je v teh letih postal klasičen koncertni klub in zaradi vseh drugih dogodkov tudi veliko več kot to. Koroška ima center, kjer se mladi, alternativni in malo manj alternativni, lahko zbirajo, družijo, ustvarjajo in zabavajo. Na mnoga leta! :)Naš pevec Borut se spominja, kako smo na zadnjem koncertu, ki smo ga odigrali v KMKC-ju, za komad Vijolice na oder povabili domačega bobnarja Hozija, kar je v klubu povzročilo vsesplošno norijo, ki se je do konca le še stopnjevala z izleti na oder, poleti iz odra in mošpitom po njem ... Koncert, ki ga definitivno ne bomo nikoli pozabili.

Glede mojih nastopov pri vas imam same pohvale, zdi se mi, da sem pri vas nastopil trikrat. Publika je bila vedno super, organizacija na nivoju in pogostitev je bila vedno top! :)Upam, da bom kmalu ponovno na vašem koncu. Vse najbolše in lep pozdrav!

Niet

Stefan Šumanac – Šumikompleksne izjave//izjave nastopajocih

Na Kompleks me vežejo sami lepi spomini. Tukaj sem doživela najboljše gavde, predstavila svojo prvo zgoščenko, slišala številne kvalitetne glasbene koncerte, sklepala nova prijateljstva in se vedno imela super. Je eden redkih lokalov na Koroškem, ki konstantno ohranja dobro glasbo, ponuja odlične glasbene izvajalce in podpira tudi mlade, še neuveljavljene glasbenike.Ne le glasba, celoten spekter kulture je tukaj zelo cenjen in ravno zaradi tega bom sem vedno rada zahajala.Čestitke ob 12. obletnici. »Keep up the good work!«

V KMKC Kompleks smo si Unicorni že dolgo želeli igrati, saj je ta klub nam, bolj Ljubljančanom, kot nekakšen svetilnik kvalitetne klubske scene v krajih, kamor sicer poredko zaidemo. Odličen oder, odlična organizacija, ta KMKC je Ravnam res lahko v ponos. Z veseljem se vrnemo!

V okviru koncertne promocije prvenca Alfa smo Adam obiskali Kompleks kar dvakrat. Zakaj dvakrat? Zato, ker smo bili prvič tako navdušeni nad samim sprejemom publike in nad kemijo, ki se je obojestransko izmenjala med nami na odru in publiko, da smo se enostavno morali vrniti. Poleg tega pa je Kompleks po svoji notranji infrastrukturi na območju vzhodno od Ljubljane eno najboljših koncertnih prizorišč pri nas. Veseli smo, da se kljub težkim razmeram osebje kluba močno trudi in s programom tvori kulturni doprinos v svoji regiji.

DITKA

ADAM

SPACE UNICORN ON FIRE, Rok Tavčar

12 let je lep čas za začetek in nadaljevanje vašega dobrega imena.

Koroško imamo radi. Za nas ste vedno lepo poskrbeli in nam dali

občutek domačnosti. Za naprej vam želimo še več uspešnih in

nepozabnih dogodkov in da še naprej skrbite za alternativo.

Veselimo se ponovnega srečanja z vami in celotno ekipo. Vse

pohvale bivšim in sedanjim Kompleksovcem.

KMKC Kompleks je eno izmed boljših, srčnih in profesionalnih prizorišč, na katerih smo imeli možnost igrati. Tadej in ekipa opravljajo svoje delo izjemno! Tehnična izvedba in gostoljublje parira koncertom in festivalom najvišjega kova pri nas. Z veseljem se vrnemo in menimo, da bi si glede na sredstva, s katerimi operirajo, zaslužili večjo pozornost. KMKC Kompleks podpiramo in spoštujemo.

ELVIS JACKSON, Marko Soršak – Soki

MUFF

kompleksne izjave//izjave nastopajocih

I’d like to take a moment to congratulate KMKC Kompleks on their 12th anniversary! As an American musician living here in Slovenia, I have been fortunate enough to play at Kompleks many times over the years with quite a few bands. The last show there with HELP! A Beatles Tribute was a near sell-out and was without a doubt one of the most memorable concerts.Great venues that feature live music have become more and more rare in Slovenia. To continue to provide great bands for the Ravne area for so many years is a true accomplishment. Congratulations once again and may you rock on for another 12 years!

Help!, Ernie Mendillo

Help!, Ernie Mendillo

Dejstvo, da je skupina Jazoo premierno

predstavila svoja zadnja dva albuma ravno

v Kompleksu na Ravnah, že samo po sebi

pove veliko, glede na to, da je skupina iz

Slovenj Gradca, kjer ni pametnega prostora

za tovrstne dogodke. Verjamem, da se

marsikdo sploh ne zaveda, kaj takšen

klub pomeni za mesto in kraj. Zato čuvajte

Kompleks, kolikor se da, in omogočite

ljudem, ki ga držijo pokonci, da še naprej

sledijo svojemu navdihu!

JAZOO

GOD SCARD, Miha Oblišar

Kompleks prvič obiskal februarja leta 2007, na prvem dogodku First Strike Is Deadly. Od takrat naprej (skoraj) reden obiskovalec metal dogodkov, nastopil pa sem tudi na Kompleksovem odru. Odlična ekipa, prijazno osebje, odlično vzdušje in ugodne cene pijač uvrstijo Kompleks na vrh seznama klubov. Še se vrnem!

Meni se zdi top prostor za igranje. Vsakič ko smo igrali, je bil zakon obisk, folk zakon, zmeraj odlična Tilnova organizacija, odličen sound in pogostitev, res hudo. Seveda ne morem ne da bi omenil še tuš v zaodrju!!!

DIDGE, Miha Markun

Lahko rečem, da smo Nitroxi na nek način usodno povezani s Kompleksom! Namreč; ko smo pred skoraj desetimi leti predstavljali svoj pri singel Planet sanj, se je to zgodilo v Kompleksu. Ko smo predstavljali svoj prvi videospot za skladbo Najdi me, se je to zgodilo v Kompleksu.(Ko so iskali direktorja, je to najprej postal naš bobnar, sedaj njegovo delo več kot uspešno nadaljuje naš klaviaturist!) Brez Kompleksovih tonskih mojstrov, preteklih in sedanjih, pa si enostavno ne znamo predstavljati “našega” značilnega zvoka, tudi ko gostujemo na drugih odrih, ne le na Kompleksovem. Naše najboljše “live fotke” so nastale prav v Kompleksu! Skratka, Kompleks rules!! Še na mnoga leta – tudi z Nitroxi!

Leta nas že malo dajejo. Od odigranih koncertov po navadi ostanejo fragmenti, iz katerih ni mogoče kaj dosti razbrati. Ostane pa občutek, ali je bil koncert dober ali ne. Koncert v Kompleksu je bil dober. Lep večer v eni tistih regij, ko se človek poda na pot po lokalnih cestah in ga tare rahlo neugoden občutek, da se bo po njih sredi noči moral vračati nazaj. Se pa večkrat izkaže, da kolikor bolj zoprna je pot, toliko boljša publika te pričaka. In Ravne niso bile nobena izjema. Predvsem pa zbrane in pozorne publike. Pred takim občinstvom je bend dolžan odigrati dober špil. Posebno lep spomin s koncerta v Kompleksu smo ohranili na dvižno rampo. Stopnice in težki ojačevalci so zoprna stvar, še posebej za nas, ki radi jamramo o tem in onem. Le da mine demokracija in spet zaživimo kot ljudje!

Zaklonišče Prepeva

NITROX, Aleksander Štaher

kompleksne izjave//izjave nastopajocih

Prvi vtis Kompleksa je bila utesnjenost sredi nekih

trgovin in lokalov in sploh si nisem znala čisto

predstavljati, kaj točno bom videla. Ko pa sem prišla po

stopnicah dol, pa se je odprl tako domač prostor. Čisto

nasprotje zunanjosti. Oder daje občutek klubskega

prostora in dvorane Kina Šiška obenem. Resnično

top koncertni oder. Igrali smo dvakrat in obakrat je

bila največja žurka. Aja, pa veeeeeelik plus za sadje

v zaodrju! :)

Še danes se spomnimo vonja »po novem«, ki je trčil v nas,

ko smo se člani skupine Mi2 prvič spustili po stopnicah

proti koncertni dvorani v novo odprtem Kompleksu. Stene

so se bleščale od sveže barve, šank nas je pozdravljal

ves urejen in pospravljen, na odru so montirali kable in

zvočnike. Še na prvo hladno pivo, s katerim bi poplaknili

od poti izsušena grla, smo morali malo počakati. A nas je

prostor takoj pritegnil. Povedali so nam, da je klub šele

odprl svoja vrata in da so nas izbrali, da v njem izvedemo

otvoritveni koncert.

»Tu bo pa fajn igrati!« se je glasila splošna ocena, ko

smo po tonski vaji sestopali z odra. Res je bilo. Ob

napovedani uri koncerta se je prizorišče napolnilo in

navdušeno pospremilo naš koncert, zato ne čudi, da

smo se v prihodnjih letih še dvakrat vrnili tja. Letos se

bomo spet.

GMB, Nika Krmelj

Mi2, Jernej Dirnbek

ti se pa znaš pohecat

ti se pa znaš pohecat

Če bi pred 15. leti takratni predsednik Kluba koroških študentov kupil drese nogometnemu klubu, bi bil volk sit, Kompleksa pa morda ne bi bilo. Še tako banalna stvar, kot je fuzbalerski dres, ima lahko včasih neslutene razsežnosti, ali bolje, (ne)nakup le-teh lahko spelje kulturno dogajanje nekega malega mesta v nepredvideno smer, v našem primeru nekam na lepše. Nesrečni dresi so bili takrat dovolj za nezadovoljstvo mladih z delovanjem takratnega vodstva KKŠ, zato je Janko Pešl sam kandidiral za predsednika in to tudi postal. Novemu vodstvu kluba je hitro postalo jasno, da mladi potrebujejo prostor, ki bi zadovoljeval njihove potrebe predvsem v smislu alternativnih glasbenih prireditev in neformalnega izobraževanja, nato pa …

Pogovor z Jankom Pešlom

pogovarjala se je maša špiler

Mladim prijazna občina,pa kaj še!oo

Ideja

Mladi so izkazali željo po alternativnem stičišču, tudi obiskanost naših prireditev, ki smo jih prej prirejali na drugih lokacijah, je bila relativno dobra. Vendar Klub koroških študentov v tistem času še ni imel svojih prostorov,te smo za svoje prireditve, v začetku dobili v najem v prostorih bivšega Sunseta, kjer pa pogoji za delovanje niso bili primerni. V času, ko smo še delovali na stari lokaciji, smo že začeli pisati idejni projekt, hoteli smo razvijati alter mladinsko kulturo s poudarkom na glasbi, mladim smo želeli priskrbeti prostor, kjer bi lahko ustvarjali, ter z naložbo poskrbeti, da Klubu koroških študentov dolgoročno nekaj ostane.

Potem se je »šparalo«

Da je projekt Kompleks zaživel in se v celoti postavil je bilo potrebnih 6 let varčevanja. Občini smo na koncu le »spipali« nekaj malega, vendar bi tudi brez njene finančne pomoči prav tako uspeli. Danes takšnega projekta skupina mladih ne bi mogla izpeljati, najprej, ker so ljudje bolj zabiti, kot smo bili včasih, ker je dandanes tendenca sproti zapravljati denar za razne študentske kupončke in festivale, ki nimajo nobene podlage, poleg tega pa je manj denarja, kot ga je bilo takrat.

Na občini

So se smejali, češ, kaj bodo ti mulci delali, iz tega ne bo nič. Leta 2004 je bil ustanovljen zavod Kompleks. Po nakupu novih prostorov se je zaradi pridobivanja dovoljenj gradnja zavlekla za eno leto, Kompleks pa je končno začel obratovati leta 2007.

Čečovje

Še preden je Kompleks obstajal, so bili na Čečovju problemi že s Sunsetom in z okoliškimi lokali. Določenih ljudi sploh ni zanimalo, kaj bomo delali, saj so bili že na samem začetku enostavno proti. Ker se stanovalci z izgradnjo Kompleksa niso strinjali, se je stvar zaradi sodišč zavlekla za eno leto, dokazovati smo morali, da Kompleksovo delovanje ne bo imelo vplivov na okolje. Ko je klub začel obratovati, so za veliko problemov, ki so jih ustvarjali okoliški lokali na začetku, okrivili nas. Poleti, recimo, ko je bil Kompleks že 3 tedne zaprt, so stanovalci klicali policijo zaradi hrupa, ki naj bi prihajal od nas, vendar ko so kasneje videli, da hrup povzročajo ostali lokali, ni bilo več problemov. S policijo in tudi nasploh nikoli nismo imeli posebnih težav, razen »ko je en enga klafutno in ene dimne bombe na wc-ju«.

a si ti vrgu dimno na wcju, a?hej!

Mladinske smernice takrat

Program, ki smo ga želeli delati, se je ravnal še po mladinskih smernicah iz 90-ih. Ravno v

tistem času so se začeli uveljavljati novi, bolj evropski trendi, kot so prostovoljstvo, enake

možnosti, mobilnost in še kup nesmiselnih izrazov. Mlade zanima, če se nekaj dejansko

dogaja, ne pa kopica besed, ki jih sploh ne razumejo. Seveda smo poleg prirejanja glasbenih

dogodkov tudi izobraževali, in sicer na način, da mladi pridejo k nam in sami naredijo nekaj

ter se skozi ta proces učijo. Že koncept je bil takšen, da privabimo že obstoječa društva in

neformalne skupine, mi smo jim zagotovili infrastrukturo, oni pa so delali vsebine, ki jim

jih sami nismo vsiljevali.

7

Predpisi prej in danesDanes je nasploh težje, saj je vse bolj regulirano. Če si pred desetimi leti za zagotavljanje minimalnih pogojev ob izvedbi koncerta potreboval, recimo, 200 evrov, jih danes potrebuješ 500. Že prej je veljal zakon o javnih zbiranjih, le da se ga danes morda ostreje tolmači. Delo otežujejo tudi na novo uvedene davčne blagajne …

Na Ravnah sta dva, to je preveč. Posameznikom

je v interesu, da se Kompleks zapre, saj njegovo

delovanje meče slabo luč na nedelo posameznih

institucij.

Je mladinskih centrov preveč?

e

Financiranje Mislim, da je bilo morda pred leti financiranje mladinskih projektov enostavneje kot danes, saj je za to obstajalo več virov. Financiranje Kompleksa bi moralo biti podprto z javnimi sredstvi ter imeti večjo podporo občine, ki trenutno bolj podpira mladinski svet, ki po mojem mnenju ni mladinska, ampak politična organizacija, ter zavod za kulturo, ki je po združitvi s športnim, kulturo na Ravnah prej uničil kot kaj drugega. Z javnim denarjem se financirajo velike javne pijanke, kot so Ravenski dnevi, Jesenska srečanja in Festival solzice, ki je sploh vrhunec nesmisla, nasproti Kompleksu, ki dela kulturne dogodke na tedenski bazi ter v kraj tedensko pripelje določeno število ljudi.

Zato ker mladi niso aktivni pa tudi volivci niso, to so penzionisti.

Ravne, mladim prijazna občina

Ja pa kaj še. Ni. Mladinskemu svetu prijazna občina se strinjam,

mladim pa vsekakor ne! Mladinski svet je samo krinka za

nesposobnost in brezidejnost lokalne politike, ne samo na Ravnah,

ampak kar v celotni Koroški regiji. Glavni projekt oziroma ideja

teh klovnov je avtocesta na Koroško, ki naj bi bila glavni pogoj za

razvoj regije. Razvoj pa je v vsebinah, ljudeh in možnostih, ki jih

omenjeni ne vidijo.

vvv

Mladinska dejavnost zadnja v vrsti pri

javnem financiranju

kino se gledav tastaremo placo

velika mericakostanja sred kompleksa?

videz vara.potrebuje se nov plac.

2003

na zdravjekompleksna časovnica

zgodovina kompleksnosti//nahitr

janko bere iz kart.nov plac bo?

ogled nove lokacije

seja.nov plac bo!

nova lokacija?

zaigra se zadnji pikado in ročni

vrata stargaplaca se zaprejo

spije zadnji pir

še vedno 2003

šank booder bo tut

vrata so

2006ča

ka se

na

dovo

ljen

ja ...

gradnja se začne

uuuu je lep tanov kompleks

mmm...tortakompleks ponovnoodpre svoja vrata.2007+

prvi koncert=mi2

in

in sledilo jih je še mnogo

pač ful koncertov je bvo/so še

na milijone

Big Foot Mama

Big Foot Mama

dog eat dog

Blaze Bayley

Blaze Bayley

dog eat dog

na milijone

dog eat dog

Iron Median_let3

Francesca Vivaro

once over

magnifico

Little Big Project

ful ji ga poka

thraw

Zabranjeno Pušenje

dejan pečenko

let3

laibach

The Doors tribute band

dubioza kolektiv

Siddharta

ugrizni se

dj felix

dj ba*d

in kadar nismo počivali se izobraževali

smo delali

amali

čakali na dedka mraza

bli fashion

predvsem pa smopotovali

razstavljali

gameblali

se pogovarjali, brali in smejali

rajali in se družili

tk ko žvadi

nowvse najboljše kompleks

now

#VAŠEASOCIACIJE #KMKCKOMPLEKS

#kolkženskješeruganategnopajimdavzastojnpotovanje

#koncerti, #oder, #druženje, #šank, #smeh, #klet, #kkš, #fotografskerazstave, #it., #soseda, #dogodki, #pivo, #ročnifuzbal, #breznik, #nostalgija, #henganje, #dnevnasoba, #domačnost, #pijanbom, #fak, #mladina, #najlepšaklet, #vednomrzlo, #dogodkizavseokuse, #metalci, #17vrstpiva, #uradneure, #gavda, #rock, #koroška, #študenti, #doberkolektiv, #glasbeneskupine, #glasba, #bar, #drink, #cika, #lečnik, #alkohol, #bunkr, #fajnkoncerti, #domačevzdušjeinljudje, #alkoholiziranje, #svinskiwcji, #acapella, #družba, #laško, #tjašakorbar, #dorijanplevnik, #lukna, #temno, #čečovje, #yamakashi, #alter,#alternativa, #muzika, #gostilnazamlade, #prireditve, #kulturnadogajanja, #sprostitev, #stičiščemladih, #nočniklub, #ljudjezdovgamlasam, #gimnazija, #ljubezn, #štenge, #bajtinagavdaobprviobletncibajte, #zaprtprostor, #enakižarnimuzik, #neraznolikadružba, #jazz, #pardobrihžurk, #rdečabarva, #karaoke, #zabava, #slabalučpredvhodom, #1letniksrednje #mularija, #boemskibackstage, #kreativa, #socialističnarecepcijavsosednjistavbi, #lukna, #zabačena, #polito, #nemaram, #predlog #nujnokupitnovolokacijo, #marcelšumnik, #lan, #specifičniobiskovalci, #bevog, #ročnifuzbal, #mi2, #lukna, #maliplac, #zvonešeruga #popotniksveta, #poli #lenartkumprejstrakovlasehkosetreseobročnem, #pejđ, #ivanvalcl, #karta #3€zakrendogodek, #urskapisar, #parti, #prnsienorundo, #praznina, #nekikompleksnega, #šranc, #pijača, #dolgcajt, #alkohol, #drugidom, #ples, #noro, #fajnje, #norparti, #fleks, #vlkofolka, #odbojka, #jackcola, #staradružba, #fršlus, #tečno, #house, #mihašapek, #wc, #nekitežkega.

glasbe

kompleksa

zabave

12let